Vabimo na zanimivo potopisno predavanje:

Viljem je posebne vrste romar. Potuje brez denarja in imetja ter načeloma ne prosi za nič, niti za hrano in prenočišče. Pravnik in magister sociologije je bil včasih poln denarja, karierist, ambiciozen, celo pohlepen. Pred petnajstimi leti je zapustil življenje materialnega obilja, izpraznjen, osamljen in nezadovoljen, ter se odločil hoditi po svetu – brez vsega. Prehodil je velik del kontinenta in obenem večino romarskih poti: od Kompostele in Rima, pa vse tja do Jeruzalema. Vedno praznih žepov je prenočeval zunaj, se umival v rekah in se prehranjeval z ostanki. Seveda ni več načrtoval, da se bo vrnil. A je bila božja volja drugačna.

Ob tem je spisal knjigo POTopis: popotniško zorenje Viljema Gogale, ki je postala njegova nova pot.
Ker opisuje notranje in ne zunanjih svetov, bo zanimiva zlasti ljudem, ki jim je blizu duhovnost.

Blagoslov velikonočnih jedil

ŽUPNIJA BREŽICE		ŽUPNIJA PIŠECE		ŽUPNIJA ARTIČE		ŽUPNIJA SROMLJE
SV.LOVRENC	10:00	SV. MIHAEL	9:00	SV. DUH	10:00	SV.MARTIN	8:15
DOM STAREJŠIH	11:00	SV. JEDRT	10:00	SV. DUH	15:00	SV. JANEZ	13:00
		SV. JERNEJ	11:30
SV.LOVRENC	12:00	SV. BARBARA	13:00
SV.LOVRENC	13:00					žpk IVAN
SV. ROK	15:00	SVETI URH	14:00			g. PETER
SVETI LENART	16:00	SV. MIHAEL	15:00			g. MILAN
SV.LOVRENC	18:00	SV. KRIŽ	16:00			g. Miha PLEVNIK

Minuli četrtek smo imeli v naši župniji postno duhovno obnovo s frančiškanom dr. Ivom Pavićem, župnikom župnije Presvetega Srca Jezusovega v Šurkovcu.

Pater Ivo je svoje poslanstvo posvetil evangelizaciji ter molitvi za notranje ozdravljenje in duhovno prenovo.

Naši župljani ter mnogi romarji od drugod po Sloveniji in Hrvaške so  napolnili našo cerkev svetega Lovrenca.

Hvala Bogu in hvala vsem, ki ste pripomogli, da smo lahko skupaj slavili Boga in ob besedah patra Iva dobili spodbudo za bolj pristen in globlji odnos z Bogom, brez katerega življenje nima smisla. Naj Božji dotik, ki smo ga mnogi lahko doživeli pri molitvi, v nas raste in obrodi številne sadove Duha. 

Še nekaj vtisov udeležencev:

Danes je bila cerkev polna, kot ne doživimo niti ob birmi. Še nisem doživela, da se je želelo toliko ljudi približati oltarju. Čudovito doživetje tudi zame, ki sem sodelovala iz zadnje vrste.

Kljub nabiti množici je vladala tišina ob poslušanju pridige, ki je segla v srce. Razmišljam še sedaj o zaporu greha. In kako enostavna in težka obenem je osvoboditev srca in duše iz zapora greha. 

Vsaka beseda je bila le nadaljevanje mojega današnjega razmišljanja ob molitvi za srečo v družini prijateljice. Oče, ki me sliši mi je v pridigi odgovoril. Hvala vsem, ki ste to omogočili.

Bogu hvala, da nam je poslal na pot prave ljudi, ki so pripomogli, da je fra Ivo Pavić obiskal našo župnijo. Res smo blagoslovljeni.

Najbolj sem hvaležna Bogu, da je šel z mano tudi moj sin, ki sicer zaradi svojih zdravstvenih vedenjskih težav ne vzdrži v množici ljudi. Včeraj pa je ostal z mano skozi celoten program, in bilo mu je zelo všeč. Navdušen je bil nad nagovori fra Ive Pavića. 

Hvala Bogu za vse prejete milosti, za naša odprta srca, za našo polno cerkev. 

Naj Sveti duh deluje po nas, naj prižge plamen vere v naših družinah, naši župniji, naši domovini.

Moč Svetega Duha

Zadnje tedne sem se počutila zelo slabo. Vrtoglavica, glavobol, bolečine v sklepih in mišicah, nespečnost, okorelost sklepov …

Tisti dan sem šla takoj po službi k zdravnici, da bi mi pomagala s protibolečinskimi zdravili. Ker to ni bilo možno, me je mož peljal na masažo, da bi bolečina vsaj malo popustila, da bi se lahko udeležila svete maše.

Po prihodu v cerkev sem opazila, da mašujejo štirje duhovniki, dva domača, dva tuja in da je ogromno ljudi. Ker sva šla z možem v zakristijo, sem videla veliko neznanih obrazov. Dva neznanca sta mi takoj padla v oči. Bila sta starejša moška z dolgimi sivimi lasmi, spetimi v čop. Eden se mi je nasmehnil in nasmehnila sem se mu nazaj. Po navadi so v cerkvi vsi resnih obrazov. Zato sem se počutila bolj sproščeno.

Med mašo sem kot po navadi prepevala. V meni pa se je dogajalo nekaj nenavadnega. Kljub napetemu delovniku, sem bila fokusirana na duhovnikove besede. Sledila sem prijetnemu glasu, ki je razlagal na ambonu. Že pri prejetju zakramenta svetega obhajila, me je nekaj streslo. Rekla sem možu, da je ta duhovnik nenavaden. Duhovnik je napovedal, da bo po maši potekala molitev nad posamezniki. Podal je nekaj navodil, kako naj se verniki zvrstijo pred oltarjem in dodal, da se naj odpremo Svetemu Duhu. Rekel je tudi, da on ni nič posebnega, da je Sveti Duh tisti, ki deluje.

Moški, ki se mi je prej med mašo nasmehnil, je šel mimo mene do omenjenega duhovnika in mi rekel, da je čas, da gre delat. Meni se niti sanjalo ni, kaj bo šel delat.

Vse se je odvijalo zelo hitro in ker sva z možem še malce posedela v klopi in prepevala slavilne pesmi, nisem videla, kaj natančno se dogaja pred oltarjem. Nato sem vstala in pogledala in kar naenkrat sem na glas rekla »O, moj Bog. Ti ljudje padajo v nezavest.« Zraven mene je sedel moški, ki mi je razložil,

kako so snemali dokumentarec o tem edinstvenem duhovniku in o tem, kako skozi njega teče Sveti Duh. Posneli so film o čudežnih ozdravljenjih. Opazovala sem, kako je izrekal molitev nad posamezniki in vsak drugi je v trenutku zaprl oči in začel padati, vendar ni padel, kajti prestregel ga je tisti prijazen mož, ki se mi je med mašo nasmihal. In takrat mi je vse postalo jasno.

Eni so po molitvi nad njimi ležali na tleh in jokali, na drugih si videl spokojne obraze in mir. V zraku je bilo čutiti hvaležnost.

Sama pri sebi sem si rekla, če je možno, da mi pomaga, bom počakala do konca. Česa takega še nisem videla. V misli se mi je prikradel stavek iz Svetega pisma: Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo. Ker sem bila tokrat prvič priča čudežem. Z razumom tega ni mogoče pojasniti. Ko sem se približevala duhovniku, sem začutila njegovo brezmadežno energijo, telo je začelo biti šibko in kot da bi se mi

glava izpraznila od vseh misli in bolečin. Bila sem samo jaz, ljubljena od Boga. Ko je položil roke nadme, sem začutila mir, kot ga že dolgo nisem. Mislim, da sem takšen mir občutila prvič v svojem življenju.

Uživala sem v lahkotnosti telesa in v blaženih mislih, da je Sveti duh tako milostljiv, da je prišel pomagat meni, grešnici. Da se je spomnil name, čeprav si tega ne zaslužim, ker nisem dovolj verjela, ker sem ves čas dvomila, ker mi je moj razum ves čas nagajal in mi po tihem govoril, pa saj ne more biti res. O, pa je res. Sveti Duh deluje.

Hvala ti, Gospod. Hvala ti, Jezus Kristus. In hvala tistemu, ki je povabil duhovnika Ivo Pavića v našo cerkev. Ko sem prišla domov, sem prekrižala svoje otroke in jim rekla, da Bog obstaja in da naj verujejo. Kajti Bog je ves čas z nami. In da naj se zahvaljujejo Jezusu vsak dan, vsak trenutek za dar življenja. Amen.

Koncert učencev Glasben e šola Brežice ob materinskem dnevu v cerkvi Sv. Lovrenca Brežice, 24. marca 2026. Nekaj utrinkov iz nastopov:

Križev pot po mestu Brežice

Križev pot, 22. marca 2026

“Moški večer v Slomškovem domu Brežice”

V Slomškovem domu Brežice je, 19. marca 2026, potekalo srečanje z uglednim gostom, poslancem Državnega zbora mag. Janezom Žakljem. Na Jožefovo, ko je bil ob tem tudi “moški večer”, je gost spregovoril o svojem življenju, karieri diplomata, župana in sedaj poslanca DZ. Ob vsem tem pa se seveda trudi po zmožnostih tudi odgovorno opravljati poslanstvo moža in očeta v svoji družini.

mag. Janez Žakelj je bivši diplomat na našem veleposlaništvu na Kitajskem, bil je v preteklosti tudi župan v Občini Žiri, no seda je pa kot omenjeno poslanec v DZ.

Postno dogajanje

“Na drugem postnem večeru nas je obiskal tajnik škofijske Karitas Matej Pirnat, velik poznavalec teologije in Svetega pisma, predvsem pa človek z veliko začetnico. Preko dnevne Božje besede nas je na nežen način uvedel v razmislek o lastnih zmotah in grešnosti ter Bogu, ki nas neutrudno išče in izkazuje svojo neizmerno ljubezen. Kot rosa, ki nas nežno orosi in poživi, če smo v puščavi pa nas celo dvigne v življenje, tako Bog obljublja, da bo naredil s svojo ljubeznijo. Postni čas je priložnost, da obnovimo odnos z Bogom in drug z drugim ter se spustimo tudi v svoje lastne globine, da bi v njih ponovno zaživeli, zacveteli kot lilija, pognali korenine kot cedra, ozeleneli kot cipresa, se razdajali kot oljka, širili prijaznost in iskrenost kot vonj kadila, bili delavni za boljši svet, se veselili v hvaležnosti za vse, kar nam je dano in bili drug drugemu senca v času stisk.”

Posnetek božičnega koncerta v naši farni cerkvi Sv. Lovrenca v Brežicah, 28. decembra 2025 v soorganizaciji Župnije Brežice in društva 1824 iz Brežic:

Osmrtnica, g. Vlado Leskovar (1972-2025)

»Gospod, Tvoj obraz iščem.« (Ps 27,8)

V Očetovo hišo je odšel duhovnik Vlado Leskovar.

Rodil se je maja 1972 v krščanski družini v župniji Slovenske Konjice. Odraščal je ob sestrah in bratu, ki je prav tako duhovnik.
Leta 1991 je vstopil v bogoslovje, leta 1997 pa z velikim zaupanjem v Gospoda obhajal novo mašo.

Kot kaplan je deloval v Brežicah, od leta 2000 pa je z vdanostjo in pastoralno gorečnostjo vodil župnijo Bizeljsko. V naslednjih letih je sprejel še župniji Kapele in Dobova, krajši čas pa je soupravljal tudi Pišece. Bil je duhovnik bližine in darovanja za svoje vernike, podjeten in obdarjen z mnogimi darovi.

Sestra smrt ga je obiskala, ko se je pripravljal na pogreb svojega farana, in ga pospremila v Gospodov objem. Svojo življenjsko daritev je sklenil v brežiški bolnišnici.

V torek, 21. oktobra, bo od 19.30 v krsti prepeljan v župnijsko cerkev sv. Jurija v Slovenskih Konjicah. Sveta maša bo ob 20. uri.
V sredo, 22. oktobra, bo od 8. ure dalje ležal v župnijski cerkvi sv. Lovrenca na Bizeljskem. Pogreb s pogrebno mašo bo ob 15. uri na pokopališču na Bizeljskem.

Naj bo obdan z molitvijo in zaupanjem v Božje usmiljenje.

Svojci se zahvaljujejo za molitev in prosijo, da se namesto sveč in cvetja daruje za potrebe župnije Bizeljsko.

»Dober in zvest služabnik, vstopi v veselje svojega Gospoda.« (prim. Mt 25,23)

V molitvi zanj se združujemo
škof Maksimilijan in duhovniki celjske škofije

Iz pisma papeža Frančiška za postni čas 2025

HODITI SKUPAJ V UPANJU

Prebrano vernikom celjske škofije 23. februarja 2025, na 7. nedeljo med letom

Drage sestre, dragi bratje!

S spokornim znamenjem pepela na glavi bomo začeli letno romanje svetega posta v veri in upanju. Cerkev, mati in učiteljica, nas vabi, naj pripravimo svoja srca in naj se odpremo Božji milosti, da bomo lahko z velikim veseljem obhajali velikonočno zmagoslavje Kristusa, Gospoda, nad grehom in smrtjo. Jezus Kristus, umrli in vstali, je namreč središče naše vere in je porok našega upanja v veliko Očetovo obljubo večnega življenja, ki se je že uresničila v njegovem ljubljenem Sinu (Jn 18,28; 17,3).^[1]

V tem postu, ki ga bogati tudi milost jubilejnega leta, vam želim ponuditi nekaj razmišljanj o tem, kaj pomeni hoditi skupaj v upanju in odkriti klice k spreobrnjenju, ki jih Božje usmiljenje namenja vsem.

Najprej, hoditi. Geslo jubileja »romarji upanja« nas spomni na dolgo potovanje izraelskega ljudstva proti obljubljeni deželi, o katerem pripoveduje Druga Mojzesova knjiga. Ne moremo se spominjati svetopisemskega izhoda, ne da bi pomislili na številne brate in sestre, ki danes bežijo pred revščino in nasiljem in gredo iskat boljše življenje zase in za svoje drage. Tu se pojavi prvi klic k spreobrnjenju, ker smo vsi v življenju romarji, vsak pa se lahko vpraša: Kako se pustim izzvati temu stanju? Sem v resnici na poti ali sem raje ohromljen, statičen, s strahom in pomanjkanjem upanja, ali pa počivam v svoji coni udobja? Ali iščem poti osvoboditve iz grešnih razmer in pomanjkanja dostojanstva? Dobra postna vaja bi bila, če bi se soočili s konkretno resničnostjo nekega migranta ali romarja, da bi tako odkrili, kaj Bog zahteva od nas.

Drugič, to potovanje opravimo skupaj. Hoditi skupaj, biti sinodalni, to je poklicanost Cerkve.^[2] Kristjani so poklicani, da pot prehodijo skupaj, nikoli kot samotni popotniki. Sveti Duh nas spodbuja, naj izstopimo iz sebe.^[3] Hoditi skupaj pomeni biti tkalci edinosti, začenši s skupnim dostojanstvom Božjih otrok (prim. Gal 3,26-28); pomeni napredovati drug ob drugem, ne da bi teptali drugega ali ga premagali, ne da bi gojili zavist ali hinavščino, ne da bi pustili, da nekdo zaostane ali se čuti izključenega.

V tem postnem času nas Bog prosi, naj preverimo, če smo v svojem življenju, v naših družinah, na krajih, kjer delamo, v župnijskih in redovnih skupnostih, sposobni hoditi z drugimi, poslušati, premagati skušnjavo, da bi se zaprli v svojo samozadostnost in pazili samo še na svoje potrebe. Smo sposobni delati skupaj kot verniki – škofje, duhovniki, redovniki in laiki v službi Božjega kraljestva; ali damo drug drugemu čutiti, da so del skupnosti, ali jih držimo na obrobju.^[4] To je drugi poziv: spreobrnjenje k sinodalnosti.

Tretjič, to pot opravimo skupaj v upanjuna obljubo. Upanje, ki ne osramoti (prim. Rim 5,5), ki je središčno sporočilo jubileja,^[5] naj bo za nas obzorje postne poti k velikonočni zmagi. Kot nas je v okrožnici Rešeni v upanju učil papež Benedikt XVI., »človek potrebuje brezpogojno ljubezen. Potrebuje tisto gotovost, ki mu dovoli reči: ‘Ne smrt ne življenje ne angeli ne moči ne sedanjost ne prihodnost ne oblasti višave ali globočine ne kaka druga stvar nas ne more ločiti od božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu’ (Rim 8,38-39).«^[6] Smrt je bila spremenjena v zmago in v tem je vera in veliko upanje kristjanov: v Kristusovem vstajenju!

To je tretji poziv k spreobrnjenju: poziv upanja, zaupanja v Boga in v njegovo veliko obljubo, v večno življenje. Vprašati se moramo: sem v sebi prepričan, da mi Bog odpušča grehe? Ali pa se obnašam, kot da se lahko rešim sam? Ali hrepenim po odrešenju in prosim za Božjo pomoč, da bi ga sprejel? Ali konkretno živim upanje, ki mi pomaga dojemati dogodke zgodovine in me priganja k zavzetosti za pravičnost, za bratstvo, k skrbi za skupni dom, tako da nihče ne ostajal zadaj?

Sestre in bratje, po zaslugi Božje ljubezni v Jezusu Kristusu smo varovani v upanju, ki ne osramoti (prim. Rim 5,5). Upanje je varno in trdno »sidro duše«.^[7] V njem Cerkev moli, da bi »se vsi ljudje rešili« (1 Tim 2,4) in čaka, da bo s Kristusom, svojim ženinom, združena v nebeški slavi.

Devica Marija, Mati Upanja, prosi za nas in nas spremljaj na postni poti.

Papež Frančišek

---

[1] Cfr Lett. enc. Dilexit nos (24 ottobre 2024), 220.

[2] Homilija pri maši za kanonizacijo blaženih Giovannija Battista Scalabrinija in Artemida Zattija, 9. oktobra 2022.

[3] Prav tam.

[4] Prav tam.

[5] Bula Upanje ne osramoti, 1.

[6] Okrožnica Spe salvi (30. novembra 2007), 26.

[7] Katekizem Katoliške Cerkve, 1820.

BESEDA-STAREJSIM-februar-2025-LEKTORIRANO-1-1