Župnijsko romanje štirih župnij

Romanje iz župnij Artiče, Sromlje, Pišece, in Brežice je bilo v soboto, 14. oktobra 2023, ko smo obiskali kraje v Gornje savinjski in Zadrečki dolini. Zbralo se nas je 51, na pot smo krenili z našimi duhovniki Ivanom Šumljakom, Milanom Kšela in Petrom Marčunom.

Naše romanje se je pričelo v jutranjih urah s prošnjo za blagoslov, molitvijo in duhovnimi mislimi k Bogu in Mariji. V sončnem vremenu smo nekaj pred deseto uro prispeli v Gornji Grad pod Menino planino, kjer so gospod Ivan, gospod Milan in Peter ter domači župnik Ivan Hrastnik v Gornjem Gradu darovali sveto mašo. Po prostornini največja cerkev v Sloveniji,  posvečeni sv. Mohorju in Fortunatu, je bila zgrajena v letih 1752 do 1759 in posvečena 12.7.1761, v notranjosti je na obokanem stropu zapisana letnica 1863, ko sta italijanska slikarja Fantoni in Brollo poslikala prezbiterij in kulise Božjega groba. Cerkev ima izjemno zgodovino, ob baročni arhitekturi ter razgibani fasadi s kamnitimi kipi notranjost cerkve odlikujejo dragocene Kremserschmidtove slike iz 18. in 19. stoletja, glavni oltar pa krasi slika vseh treh zavetnikov – Device Marije, svetega Mohorja in svetega Fortunata, delo Leopolda Layerja. Notranjost cerkve  v vsej belini in obokani prostornosti daje poudarja veličastnost tega svetega prostora, kar smo začutili že ob vstopu v cerkev. Sveto mašo so s petjem popestrili romarji ter Jelka Žnideršič, ki je sveto mašo spremljala z igranjem na orgle. Po končanem bogoslužju smo si ogledali prenovljene prostore zakristije, kjer smo občudovali umetelno oblikovano leseno pohištvo ter marmorni tlak, vse so izdelali odlični mojstri v času župnikovanja gospoda Ivana v Gornjem Gradu. V neposredni bližini gornjegrajske katedrale v stolpu ob zvoniku je »Štekl« z muzejskimi zbirkami, od geološke do etnološke in verske zbirke. Eksponati in postavitev v treh nivojih v stolpu so nas navdušili, kot tudi pogostitev v župnišču.

Romanje smo nadaljevali v Radmirje, kjer nam je gospa Jožica prikazala baročne mašne plašče, ki so jih darovali v 16. in 17. stoletju kralji in kraljice evropskih dvorov. V radmirski zakladnici je tudi mašni plašč, ki ga je po izročilu lastnoročno iz svoje poročne obleke izvezla Marija Terezija. Romarsko pot smo nadaljevali proti gostišču Prodnik, kjer smo imeli kosilo. Okusno kosilo in prijetno druženje je popestril lastnik gospod Edi Jurjevec, ki je prišel pozdravit vse nas. Njegov prispevek med drugim, ki ga je omenil gospod Ivan, je bil ob škofovskem posvečenju novega celjskega škofa Maksimiljana Matjaža maja 2021,  ko je družina Jurjevec pripravila »pro bono« pogostitev. Njegova zgodba o delu in molitvi ter molitvi in delu, kot je dodal gospod Ivan, nas je navdahnila in potrdila, da so trdna vera, delavnost, skromnost in spoštljivost najbolj pomembne vrednote. Poudaril je vlogo svoje družine, žene Fanike in sinov Martina in Jurija, ki skupaj trdo delajo, zato so tudi uspeli v dobrih dveh mesecih urediti in očistiti objekte in športni park Prodnik ter okolico. V teh krajih je povodenj naredila veliko škode tako na kmetijah, zemljiščih in cestah ter mostovih, pri Jurjevcu so bile tako poplavljene kleti, fitnes in savna, čolnarno s čolni in kolesi pa je voda odnesla, da ne govorimo o prizadetih kmetijskih površinah in tudi hleva. Veseli smo bili snidenja s to družino, ki dokazuje, kako lahko močna vera in volja do življenja delata čudeže.

O čudežih pa smo slišali tudi v cerkvi v Novi Štifti, kjer smo zapeli litanije Matere Božje. Župnik gospod Alojz nam je pripovedoval o zgodovini te romarske cerkve Marije Zvezde kot tudi dogodkih, ki jim je bil priča v času župnikovanja. Zgodba o sprtih bratih, ki sta se želela pobotati in istočasno prišla v cerkev, nam odkriva, kako potrebna je sprava v družbi in družini. Cerkev krasi vitraj s podobo Antona Martina Slomška, ki je leta 1854 to cerkev tudi posvetil. V cerkev Marije Zvezde, kamor je vodila romarska pot v Marijino varstvo že precej daleč v zgodovino, vsako leto romajo Zagorjani, ki v nekaj dneh prepešačijo pot, dolgo 100 km. Pred cerkvijo Marije Zvezde smo se fotografirali za skupen spomin, pred odhodom pa so nas zopet presenetili in pogostili domačini. Zaključek romanja je bil za večino presenečenje, saj smo obiskali kmetijo Tonk, kjer pridelujejo odlično mleko in mlečne izdelke. Ogled te mlekarske kmetije pod Menino planino, kjer redijo okoli sto krav, ni minil brez izjemnih prigrizkov, različnih jogurtov in skutnih namazov ter domačega peciva. Tri generacije, ki so predane kmetiji in ohranjajo pomembnost doma pridelane hrane, so združene v prizadevanju, da (p)ostaja slovenski kmet pomemben in potreben. Kot je povedal gospodar Lovrenc skrbi za kmečko gospodarstvo s soprogo Urško in štirimi otroci, pripomorejo pa tudi upokojeni starši. Pohvalil je svojo mlado generacijo, ki bo nadaljevala tradicijo, saj vsi radi poprimejo za delo in so ponosni na domačo kmetijo. To smo začutili tudi mi, domača dekleta so pridno ponujale dobrote in nam prijazno razlagale o izdelkih. Najstarejši sin je ravno zaključeval z delom v hlevu, ko sta se pridružila naši romarski družini še harmonikarja Nejc in Jan, ki sta nam popestrila večer. Kmetija Tonk je res nekaj posebnega, kadar bomo v tej krajih, se zagotovo zopet oglasimo pri njih. Že v trdnem mraku smo se odpravili na avtobus in krenili proti domu v Posavje k svojim domačim, da jim pripovedujemo o cerkvah, krajih in prijaznih domačinih. Z molitvijo in pesmijo smo se skupaj zahvalili Gospodu in Materi Mariji za to romarsko pot in hvaležni za vse, kar smo ta dan prejeli in doživeli. In kot je dejala gospa, s katero sva klepetali pri Tonkovih – »takšnega romanja pa še nisem doživela, čeprav sem bila že na veliko romarskih poteh«. Verjamem, da smo bili vsi istega mnenja. Hvaležni smo gospodu župniku Ivanu Šumljaku za pobudo in organizacijo ter duhovno bogato romanje.

Za Župnijo Brežice zapisala Mihaela Rudar Neral